Ogledate si lahko pravila in predpise v drugih jurisdikcijah.
Podjetje, ki ponuja plačilne storitve, mora pridobiti licenco indonezijske banke. BI Reg 22 ponudnike plačilnih sistemov deli na ponudnike plačilnih storitev in ponudnike infrastrukture plačilnih sistemov. Ponudniki plačilnih sistemov so opredeljeni kot banke ali nebančne institucije, ki izvajajo storitve za olajšanje plačilnega prometa za uporabnike storitev. Opravljajo lahko naslednje dejavnosti: (1) zagotavljanje informacij o viru financiranja; (2) storitve iniciacije ali pridobivanja plačil; (3) upravljanje vira sredstev; in (4) storitve prenosa denarja. Ponudniki infrastrukture plačilnih sistemov so v pravilu BI 22 opredeljeni kot stranke, ki zagotavljajo infrastrukturo, ki se lahko uporablja za izvajanje prenosov sredstev v imenu njihovih udeležencev. Ponudniki infrastrukture plačilnih sistemov lahko zagotovijo storitve kliringa ali končne poravnave v korist udeležencev. Podrobne zahteve glede licenc so podrobno opisane v uredbi BI 23/6 za ponudnike plačilnih storitev in v uredbi BI 23/7 za ponudnike infrastrukture plačilnih sistemov.1
BI Reg 22, BI Reg 23/6 in BI Reg 23/7 zdaj omejujejo tuje lastništvo ponudnikov plačilnih sistemov. Ta omejitev je bila prej omejena na izdajatelje elektronskega denarja, principale, ponudnike zamenjave, ponudnike kliringa in ponudnike končne poravnave. Nebančni ponudniki plačilnih storitev morajo imeti najmanj 15 odstotkov vseh delnic, pri čemer ima vsaj 51 odstotkov teh delnic z glasovalno pravico domača stranka ali stranke. Ponudniki infrastrukture plačilnih sistemov morajo imeti vsaj 80 odstotkov vseh delnic in glasovalnih delnic v lasti lokalne stranke ali strank. Te omejitve glede tujega lastništva so oproščene za obstoječe ponudnike plačilnih storitev in ponudnike infrastrukture plačilnih sistemov (tj. imetnike licenc Bank Indonesia, dokler ne začnejo veljati nova pravila Bank Indonesia). Obstoječi ponudniki plačilnih storitev in ponudniki infrastrukture plačilnih sistemov pa morajo prilagoditi svoj tuji lastniški delež, če bo v prihodnje prišlo do kakršnih koli sprememb v njihovem lastniškem deležu.1
BI Reg 23/6 in BI Reg 23/7 prav tako povečujeta zahtevani minimalni kapital za nove subjekte, ki zaprosijo za licenco ponudnika plačilnih storitev ali ponudnika infrastrukture plačilnega sistema. Minimalne kapitalske zahteve za ponudnike plačilnih storitev se razlikujejo glede na kategorijo licence. Licenca kategorije 1, ki vključuje storitve obveščanja o računu, iniciacijo plačil, storitve pridobivanja, storitve odpiranja računov in storitve prenosa denarja, ima minimalni začetni vplačani kapital 15 milijard Rs. Najmanjši začetni vplačani kapital za licenco kategorije 2, ki zajema storitve informacij o računih ter storitve uvajanja in pridobivanja plačil, je 5 milijard Rs, licenca kategorije 3, ki zajema storitve prenosa denarja in druge dejavnosti, ki jih je opredelila Banka Indonezije, pa ima minimalni začetni vplačani kapital znesek. kapital v višini 500 milijonov Rs za imetnike licenc, ki ne zagotavljajo sistema, ki bi ga lahko uporabljali drugi ponudniki plačilnih storitev, in 1 milijardo Rs za imetnike licenc, ki zagotavljajo sistem, ki ga lahko uporabljajo drugi ponudniki plačilnih storitev. Ne glede na zgoraj navedeno morajo vse tuje investicijske družbe še vedno imeti minimalni začetni vplačani kapital v višini 10 milijard Rs.1
Za ponudnike infrastrukture plačilnih sistemov je minimalni začetni vplačani kapital 100 milijard Rs.1
Poleg tega BI Reg 22, skupaj z BI Reg 23/6 in BI Reg 23/7, uvaja koncept tekočega kapitala. Tekoči kapital morajo izvajalci plačilnega sistema obnavljati, dokler opravljajo dejavnost plačilnega sistema. Izračun trenutnega kapitala se razlikuje od dobavitelja do dobavitelja in ni posebej določen v predpisih Banke Indonezije. Od ponudnikov plačilnih sistemov se pričakuje, da bodo izvedli samooceno za izračun trenutnega kapitala, vendar bo Bank Indonesia dokončno določila trenutne kapitalske zahteve za določenega ponudnika plačilnih sistemov.1
Uredba MOCI št. 5 iz leta 2020 o zasebnih ponudnikih elektronskih sistemov z dne 24. novembra 2020, kakor je bila spremenjena z Uredbo MOCI št. 10 iz leta 2021 z dne 21. maja 2021 (MOCI Reg 5), zahteva, da zasebni dobavitelji elektronskih sistemov (ESP) zagotovijo dostop v njihove elektronske sisteme ali elektronske podatke (1) pooblaščenim institucijam za namene nadzora in (2) uradnikom organov kazenskega pregona za uveljavljanje zakonov, zlasti kazenskih preiskav, pregonov in sojenj, ki se izvajajo v Indoneziji. Zasebni ESP je v MOCI Reg 5 opredeljen kot posameznik, subjekt ali član javnosti, ki upravlja elektronski sistem. Elektronski sistem je tam nadalje opredeljen kot niz elektronskih naprav in postopkov, ki služijo pripravi, zbiranju, obdelavi, analizi, shranjevanju, prikazovanju, objavi, prenosu ali distribuciji elektronskih informacij. Kot taki morajo zasebni ponudniki elektronskih storitev posredovati svoje elektronske podatke o strankah ali izdelkih organom kot ustreznim tretjim osebam.1
Po izdaji BI Reg 22 konec leta 2020 je Bank Indonesia izdala dve izvedbeni pravili, ki veljata od 1. julija 2021, in sicer BI Reg 23/6 in BI Reg 23/7. Pri obstoječih ponudnikih plačilnih sistemov potekajo konverzije licenc na podlagi novega režima plačilnega sistema v skladu s temi pravili.1
