Ogledate si lahko pravila in predpise v drugih jurisdikcijah.
Čeprav v Mehiki ni splošno priznane digitalne identitete, veljavna zakonodaja priznava "izboljšan elektronski podpis", ki se lahko šteje za shemo delne digitalne identitete. Pojem »elektronski podpis« je v Gospodarskem zakoniku opredeljen kot podatek v elektronski obliki, priložen podatkovnemu sporočilu ali z njim logično povezan, s katerim je mogoče identificirati osebo, ki je podpisala podatkovno sporočilo, in navesti privolitev osebe, ki podpisal tam vsebovane informacije. Elektronski podpis ima enako pravno moč kot lastnoročni podpis in ima dokazno vrednost.1
Ne glede na navedeno pa Gospodarski zakonik razlikuje med elektronskim podpisom in razširjenim elektronskim podpisom. ID-ji uporabnikov in gesla ali digitalni podpisi se na primer štejejo za elektronske podpise, ne pa za razširjene elektronske podpise.1
Trgovski zakonik meni, da se elektronski podpis kvalificira kot napredni elektronski podpis, če izpolnjuje določene zahteve, ki so trenutno v Mehiki izpolnjene samo, če je podpis izdal certificirani ponudnik storitev (PSC). PSC vključujejo zasebna podjetja, javne notarje, javne posrednike in nekatere vladne agencije, ki jih je ministrstvo za gospodarstvo ustrezno pooblastilo za delovanje kot PSC (na primer davčna uprava (TAS)).1
Najpogostejši razširjeni elektronski podpis je e.firma, ki ga je prvotno razvil SAT za davčne zadeve in sodne spore z oblastmi, vendar je bil konec leta 2016 spremenjen zvezni davčni zakonik Mehike, da posameznikom omogoči osebno uporabo efirme za podpisovanje elektronskih pogodb. Teoretično lahko PSC razvijejo izboljšane elektronske podpise, ki jih je mogoče izdati komur koli (tudi tistim, ki niso državljani ali prebivalci Mehike).1
Napredni elektronski podpisi so na splošno sprejemljivi za komercialne transakcije. Izjema so posli, za katere zakon zahteva posebno obliko.1
